Sončni mrk 15.2.1961

Proteus, letnik XXIII, leto 1960-61, številka 9-10

Iz poročila skupine dijakov pod vodstvom prof.Kunaverja o opazovanju na otoku Braču

Astronomska sekcija Prirodoslovnega društva v Ljubljani je odposlala skupino 25 opazovalcev na Brač, da bi opazovali in risali pojave ob popolnem sončnem mrku. Za opazovališče smo izbrali vas Selce na vzhodni strani otoka Brača. Brački astronom, don Niko Miličević, ki ima drugi največji daljnogled v Jugoslaviji, in sicer okoli 600 m visoko na Braču, nam je priporočil Bol ali Selce. Zadnji kraj je bil boljši, ker je bilo tam manj opazovalcev, vzhodni horizont pa odličen. Gore, nad katerimi vzide Sonce dne 15.II., so tako odmaknjene, da tvorijo z opazovališčem kot 2°, torej za 4,9° manjši kot nego od višine, pri kateri se je pričel delni mrk. Proti vzhodnemu obzorju je ležalo 40 km morja — Hvarski in Neretvanski kanal. Zato smo ob jasnem nebu lahko pričakovali ostre slike faz in tudi korone.

V Selcah smo izbrali ravno travnato in deloma skalnato teraso za opazovanje. Za hrbtom smo imeli visoke skalnate ograde, ki bi nas v primeru burje kar dobro varovale, da aparati ne bi nihali. Tudi nekoliko krivenčastih oljk je bilo na terasi, kar je bilo važno za opazovalce sončnih faz, ki so se kot srpi morale pokazati na tleh pod drevjem.

Napovedi meteorologov so se do potankosti uresničile. Prišli smo dne 10.II. z burjo, ki je pihala do noči 14.II. Ves čas je gnala težke oblake čez zasneženo Biokovo na severovzhodu. Tako je razgnala in odgnala vse oblake in jutro dne 15.II. je vstalo čisto kot ribje oko. Nebo je bilo temno modro, zrak pa se je komaj zganil. Temperatura ob sončnem vzhodu je bila +4,6°C.

Naše opazovališče je imelo zemljepisno širino +45°17',9, zemljepisna dolžina pa je bila -16°51',0.

Za opazovanje smo bili razdeljeni po opazovanih pojavih v naslednje skupine:

Korona in faze: v ta namen smo imeli fotoaparate, enega s predlečjem. Ker pa obsega korone ne zajame nobena fotografija, sem se odločil za risanje po pogledu skozi Zeissov daljnogled s hitro izpremenljivim zornim poljem in številnimi povečavami.
Leteče sence: skupina je bila nameščena na betonskem ravnem dvorišču neke hiše zunaj vasi.
Prihod Lunine sence od zahoda: skupina je morala iti v goro, da je dobila razgled čez otok proti zahodu.
Merjenje temperature: opazovalca sta bila 10 m oddaljena od ostale skupine. Termometer je bil meter od tal in od stene, zavarovan pred vetrom in Soncem.
Veter.
Zvezde ob času popolnega mrka.
Biološka skupina za opazovanje ljudi in zapisovanje njihovh izjav.

Za opazovanje korone smo rabili naslednje daljnoglede: dva Zeissova 10 X 50 mm, več lovskih 6 X 50 mm, enega 8 X 30 mm (prvo število pomeni povečavo, drugo premer objektiva) in mojega Zeissovega daljnogleda na paralaktičnem stojalu s hitro izpremenljivim zornim kotom in številnimi povečavami. Na tem sem pred popolnim mrkom in po njem imel zaslon, na katerem sem dobil sliko Sonca s premerom 110mm. Slika je padala na stopinjsko razdelilnico.

Za risanje oziroma slikanje korone sem se pripravljal že mesece s prerisavanjem oziroma slikanjem ekvatorialne korone. Takšno korono smo upravičeno pričakovali, ker manjkata le še okoli dve leti do minima sončne aktivnosti, ekvatorialna korona pa se pokaže okoli dve leti pred minimom.

Dvanajst minut pred popolnim mrkom sem prenehal meriti faze in jih fotografirati. Pripravil sem aparat za fotografiranje korone in zmanjšal na 5° daljnogledov zorni kot. Zagrnili so mi glavo, da sem bil v popolni temi: oči so se tako spočile in bile sposobne opazovati podrobnosti v koroni, saj je korona milijonkrat manj svetla od Sonca. Dogodkom, ki so se od pol devete ure dalje naglo vrstili, sem sledil le s sluhom: opazovalci so zaporedorna naznanjali barve neba in morja, pojav srpastih faz pod oljkami, Bailyjevih kapljic in letečih senc ter prstana z demantom. Ob klicu »korona!« sem že stal s spočitimi očmi ob okularju daljnogleda. V njem sem ugledal vso korono, mnogo večjo, kakor so jo prikazale najboljše fotografije. Moja pomočnica je v tem sprožila fotoaparat za snemanje korone.

Ob popolnem mrku sem zapazil naslednje pojave:

Mrk je bil s v e t a l, t. j. nebo je bilo rdečkasto-temnomodro in toliko svetlo, da za risanje ni bilo potrebno prižgati svetilke. V ozkem traku je okoli Lunine ploskve žarela sončna kromosfera v rožnato rdeči barvi.

Iz levega zgornjega sektorja kromosfere je segala ozka protuberanca. Primerjal sem jo s prečnikom Sonca in ocenil, da je bila morda celo 300 000 km visoka. Bila je nekoliko ukrivljena in po sredini preklana. Tudi protuberanca je svetila v rožnato rdeči svetlobi. Manjša morda 100 000 km visoka protuberanca trikotne — nekateri trdijo lokaste oblike, je bila na severnem robu Sonca. Ležeča protuberanca je bila vidna v desnem južnem sektorju.

Zorno polje 5° je popolnoma zadostovalo za celotno korono. S spočitimi očmi sem videl te-le nadrobnosti: iz severnega pola so segali v nebo v lokih in v smeri magnetnih silnic okoli 10 ločnih minut visoki čopki. Bili so pravilno oblikovani in so se polagoma izgubljali na temnem nebu.

Najdaljše je bilo levo severno krilo korone. Jasno se je odražalo od temnega neba s svojo srebrnkasto prosojno barvo. Segalo je v daljavo okoli 1,5°, torej za tri premere Sonca. Ni izključeno, da je bilo še daljše, toda zaradi risanja sem imel premalo časa za natančnejše opazovanje. Pod njim je segal iz kromosfere žarek, dolg okoli dva sončna premera. Manjši žarek je štrlel tudi iz južnega levega sektorja.

Pod južnim polom je bila korona okoli pol stopinje široka, morda celo nekoliko več, s skrajno nežnimi odtenki, ki so se izgubljali v temno nebo. Vidni so bili še izredno ostri kraki, v smeri proti jugu.

Tudi v desnem severnem sektorju je imela korona izrazito dolgo krilo. Toda medtem ko je bilo levo krilo jasno ukrivljeno v smeri magnetnih silnic, je bilo desno popolnoma ravno. Pod njim ob sončnem ekvatorju je bila korona široka okoli 50 ločnih minut; v tem sektorju sem. zapazil nekaj svetlih žarkov.

Drugi opazovalci korone, ki so uporabljali daljnoglede, so se v glavnem strinjali z mojo rizbo, toda njihova opazovanja so manj popolna, ker njihove oči niso bile dovolj spočite. Naknadno prejete risbe dijakov Žavcerja in Mikliča na kartončkih Astronomskega društva »Rudjer Boškovič« iz Beograda se malone popolnoma ujemajo z mojo. V naglici smo šteli tudi severne polarne čopke. Našteli smo jih različno: od 8 do 10.

Skupina za opazovanje korone: dijaki Župančič, Pretnar, Škerlak in Vidmar so opazovali skozi daljnoglede 10 X 50, 8 X 30 in 6 X 30. Kromosfera je bila po njihovem mnenju mesnatordeče barve, protuberance so bile v kotih 45°, 315° in 250° od N proti E. Bile so svetlejše od kromosfere. Korona je bila v bližini Lunine ploskve žareče bela, dalje je dobivala kovinski sijaj, z oddaljenostjo je bledela in se počasi prelivala v barvo neba, ki je bilo modro. Čopki so bili bolj izraziti na severnem tečaju kot na južnem.

Večina opazovalcev se je strinjala z menoj v oceni koronine barve: srebrnkasta. Mestoma je korona polagoma prešla v temno nebo, nekateri žarki pa so se jasneje ločili od nebesne tmine.

Sonce je bilo na dan mrka brez peg. Bil je torej totalni subminimum sončne dejavnosti.

Lepota korone je nekatere opazovalce tako prevzela, da so zamudili nekatera opazovanja, kajti sekunde, ki so bile na razpolago so hitro minile.

Leteče sence sta opazovali dijakinji Katja Toplak in Cvetka Rebov, samostojno pa dijak Stane Pirnat. Prvi dve sta opazovali na belih betonskih tleh. Pojav senc sta zapazili takoj po nastopu prstana ob 8^h41^m. Trajale so do 8^h42^m50^s. Premikale so se v smeri SV-JZ. Razmak med sosednima progama je bil 20cm. Hitrosti nista mogli meriti. Med popolnim mrkom sence niso bile vidne. Ponovno so se pojavile ob 8^h44^m50^s in so trajale do 8^h48^m30^s. Proti koncu so se razmaki povečali nato so sence neopazno izginile. Pirnat trdi, da so bile sence vzporedne, razmak pa 10 do 15cm (meril je na neravnih tleh). Fotografiral je sence in srpaste faze pod drevjeiu pred popolnim mrkom in po njem.

Skupina dijakov Maja Ravbar, Alenka Gruden in Matjaž Traven so visoko nad vasjo pričakovali prihod Lunine sence z zahodnega neba. V izvlečku se glasi njihovo poročilo takole: 8^h13^m ptice pojo, Sonce še močno sveti; 8^h23^m pokrajina postaja sivkasta, ozračje se ohlaja, piha zahodnik; 8^h29^m Sonce še medlo sveti, čuti se razburjenje; 8^h33^m ptice ne pojo več; 8^h38^m pod drevjem se vidijo srpi, takoj nato se prikažejo leteče sence od NE, razmak 25—30cm; 8^h39^m na zahodu se stemni (pravega temnega oblaka Lunine sence ni bilo videti!); 8^h40^m obzorje na severu je svetlo rumeno, na vzhodu in jugu pa mavričasto; 8^h41^m prstan! Nastop popolnega sončnega mrka (njihove ure malo kasnijo). Opazimo zvezde in protuberanco ob Lunini ploskvi levo zgoraj; 8^h43^m konec popolnega mrka. Od NE leteče sence, ne vidimo odhajajoče Lunine sence; 8^h47^m veter od zahoda. Oglasi se ptica.

Veter je meril dijak Matija Milčinski: pred mrkom burja 0,5—1m/s, ob 8^h35^m se je začela krepiti in prišla do moči 2—4m/s ob 8^h37^m. Nato je pričela pojenjavati. Ob 8^h52^m je dobila zopet moč, ki jo je imela pred mrkom. Teren je oviral opazovanje.

Zvezde med mrkom so opazovali dijaki Tatjana Samec ter Barbka in Janez Kunaver. Med popolnim mrkom so opazili zahodno od Sonca planeta Jupiter in Saturn, v zenitu pa Vego v Liri.

Vedenje ljudi in živali sta opazovala dijaka Draga Župančič in Matija Milčinski. Mnogo ljudi je dokazalo, da so zelo malo seznanjeni z velikostjo, razdaljo in gibanjem teles v sončnem sistemu. Zato so se nekateri bali, da bi moglo Sonce ostati vedno zatemnjeno. Stara žena bo mrk gledala, boji se le, da se Sonce in Luna ne bi zaletela. Otroci se vesele opazovanja mrka, ker jim bo odpadel pouk. Nekdo je pripisoval bolečine v želodcu sončnemu mrku. Eden od ribičev se je čudil, zakaj prihaja Luna z desne strani čez Sonce. Tovariš pa ga je učeno poučil, da zato, ker ne piha jug, v nasprotnem primeru bi prišla Luna z leve. Neka žena je začela kazati zvezde na nebu, ko jih sploh še ni bilo videti. Veliko razburjenje je bilo tudi med »strokovnjaki«. Ko se je pokazala korona, so jo pozabili narisati, dasi so bili za to določeni in so imeli zato pripravljene kartončke.

Opazovali so tudi živali. Petelini so kikirikali, dokler se ni pomračilo. Pred mrkom so utihnili. Le eden je obkrožal svoje na kup zgnetene kokoši in jih tolažil z glasnim ko, ko, ko. Druge kokoši so šle spat. Celo mačka je pred mrkom s kurami vred pobegnila v hišo. Osel, ki se je prej mirno pasel, je ob mrku odšel proti domu. Ptiči so utihnili. Potem, ko se je Sonce zopet začelo kazati izza Lune, so prvi zapeli petelini in živali so prišle iz zavetij.

Temperaturo je meril dijak Šubelj s tovarišem. Takole poroča: Gibanje temperature je bilo zanimivo. Z merjenjem sva pričela ob 7. uri. Tik pred sončnim vzhodom je bilo 4,6°C. Pri tem je ostalo do vzhoda Sonca in še nekaj minut pozneje, ko se je pričela temperatura dvigati. Dvigala se je še 19 minut po prvem kontaktu in dosegla +6,5°C. Tu se je za 7 minut ustavila. Nato je začela padati. Ob drugem kontaktu, torej ob nastopu popolnega mrka je znašala +4,5°C, ob tretjem kontaktu pa +4,2°C. Minimum je dosegla šele ob 8^h51^m, ko je znašala + 3,9°C, torej 0,7° manj kot najnižja nočna. Po tem trenutku se je začela strmo dvigati. Ob koncu mrka je dosegla +9,9°C, ob koncu merjenja, t. j. ob 10^h10^m, pa že 10,7°C.

P. Kunaver