Teden s kometom C/2011 L4 (Panstarrs)

Petek, 15.marca 2013

Vreme ni kazalo najbolje, zato opazovanja nisem jemal kaj prida resno. Ogledal sem si podatke kometa in karto neba za ta večer, potem pa sem se domislil, da bi se lahko zapeljal do starega smledniškega gradu. Google Maps mi je razodel, da se bom od doma tja vozil slabih pet kilometrov kakih osem minut.

Ob pol sedmih sem se odpeljal od doma in prišel na svež zrak, ki je imel temperaturo pod ničlo in je od severa pritekal tako hitro, da je nepritrjene lahke stvari (pomisli na liste in papirčke) zlahka prestavljal za kakih dvajset metrov v sekundi. Mene seveda ni prestavljalo, a vroče mi tudi ni bilo.

Na zahodu so bili oblaki naloženi v plasti kakih deset stopinj visoko. Malo sreče, pa bom videl komet, čeprav stoji na glavi, presledki med plastmi oblakov pa so ležali na hrbtu ali na trebuhu - kdo bi vedel, kako ležijo presledki, denimo tu, med besedami stojijo pokonci, a kaj je s tistimi med vrsticami?

Vseeno sem začel z binokularjem česati nebo na zahodu; Luna mi je lepo kazala, kje naj bi bilo pod obzorjem Sonce, za komet sem pa vedel, da je sedemnajst stopinj nad njim. Po polurnem česanju sem komet le zagledal. Jedro, rumenkasto, je počasi prehajalo v rožnati rep, ki je bil na vsaki strani obdan s svetlejšim strženom. Rep je bil kratek, desetina vidnega polja, kakih 15 ločnih minut. Komet je bil dovolj svetal, da sem ga videl skozi plast oblakov, a premalo, da bi ga videl s prostimi očmi.

Ob pol osmih, ko bi moral biti še tri stopinje nad obzorjem, ga nisem videl več, tudi skozi presledek ne.

Sobota, 16.marca 2013

Ob sobotah je Okrepčevalnica Stari grad odprta pol ure dlje kot ostale dni. Ko sem se pripeljal gor, so iz nje začeli kapljati bolj ali manj okajeni gospodje no, bolj.

Prvi se je name zadrl 'Kva!?'. Ker izviram iz družine, ki ima izjemno močne glasilke, sem ga z zelo glasnim 'Gledam!' pripravil do tega, da ni bil več tako napihnjen in da je pospravil svoj pavji rep s seboj vred v avto in in z avtom tudi odskakljal.

Drugega je zanimalo, kaj gledam in mi kot komet skušal podtakniti Jupitra. Ko se nisem pustil prepričati, mi je razložil, da ga je učil Pavel Kunaver ('Mene tudi.') in mi skušal podtakniti Sirija - spet zaman. Še enkrat se je skliceval na Kunaverja, zato sem mu povedal, da me je profesor poprosil, da na njegovi gimnaziji za pol leta prevzamem astronomijo, ko je preboleval pljučnico. Zato je ubral druge strune, 'Kje je sorška cerkev?' - ni je videl, ker ni bila razsvetljena. Tam za njo leži njegov sin, devetnajst let star. 'Avto?' sem ga vprašal.

'Ne. Prazaprav res: izpuh.'

'Samomor?'

'Ja.'

Povedal sem mu svojo zgodbo in zmenila sva se, da kometa ni videti in da se oglasim pri njem doma, ima odlično žganje.

Ostali ob tej izmenjavi seveda niso prišli do besede, zato so posedli v avtomobile in se odpeljali, moj sogovornik pa je bil z motorjem in kolikor sem videl, je srečno privijugal domov.

Od zahoda prihaja fronta, zato nase nariva topel, močno umazan zrak. Tudi proti koncu astronomskega mraka z binokularjem ni bilo videti nobene zvezde pod dvajsetimi stopinjami, niti alf Rib (m= 3,82) in Andromede (m=2,07) ne.

Nekatere lepote na nebu so pač trd oreh.

Torek, 19.marca 2013

Odpravil sem se zgodaj, da vidim, kje zahaja Sonce. Skrilo se je za Blegaš, to pa je stopinjo ali dve nad matematičnim obzorjem. Potem se je začela predstava umiranja dneva - ker je tako lepa, o njej raje razmišljam kot o čudovitem rojstvu noči. Tokrat so se Kamniške Alpe izkazale pri prehodu od bele barve do krvavo rdeče, rožnate in potem zamrle v nežno modrikasto. Oblaki na zahodu so prikazali osvetlitev od spodaj in poskus zakrivanja zlato rumenega ozadja. Sorško polje samo je bilo prekrito s tako malo snega, da se je skozi luknje videlo podlago, kar je travnikom dalo nežno zeleno, poljem pa nežno rjavo barvo. Prižigale so se luči in kmalu jih je gorelo celo morje. Sorška cerkev je spet osvetljena.

Končno so se zadeve umirile in na nebu so prižigale zvezde, zanimale so me predvsem od nadglavišča navzdol v Perzeju in Andromedi.

Po njih sem se poskusil prebiti do kometa, a ni šlo. Kar naenkrat, popolnoma nepričakovano, pa sem ga imel v zornem polju. Zdaj je treba najti oporno točko, s katero ga bom spet našel, zato sem daljnogled počasi spustil do hribov.

Rep precej pokončen, barva bela, morda je nekoliko potegnila proti rumeni. Stržena nista več tako izrazita, med nima se je dalo slutiti še kakšnega. Potem pa je oblak za ta dan končal opazovanje.

Četrtek, 21.marca 2013

To pot sem sem se odpravil kasneje, saj sem bi prepričan, da se bom hitro znašel. Sonce je bilo že toliko pod obzorjem, da so bili hribi snežno beli. Ozračje je bilo očitno čistejše kot v torek in tudi oblakov na zahodu ni bilo skoraj nič: prvič v tem tednu sem videl Triglav tako, kot se spodobi! Razgled je bil veličasten in spokojen.

To pot sem videl več zvezd kot v torek, tudi Alferaz sem hitro našel - komet je deset stopinj proti jugu in poldrugo stopinjo navzdol. Preiščem okolico te točke, a kometa ni. Še enkrat, spet nič. Očitno je nebo le še presvetlo. Ni druge, vsake toliko časa Alferaz, za pest v levo in za tanek mezinec navzdol.

Ob 19:12 sem ga našel in pet minut kasneje zagledal tudi s prostimi očmi. Spet je bil manj svetel kot prejšnjič, podrobnosti v repu spet manj izrazite, rep se je še malo bolj zavrel v smeri urinih kazalcev, barva še bolj bleda.

Kazalo je, da je pravi Slovenec, saj se je napotil na Triglav. Opazoval sem ga, kako je počasi drsel čez Triglav in kako si je, tujec, raje izbral Rjavino, da je zašel za njo. Ko je zašlo jedro, tudi repa čez minuto nisem videl več.

Petek, 22.marca 2013

H gradu sem se pripeljal ob tri četrt na sedem. Zgoraj, na ograji je sedel parček, ki je prej gledal sončni zahod, zdaj pa je veselo in glasno čebljal, zato sem se pred zvočnim onesnaženjem umaknil pod streho terase okrepčevalnice. V resnici odlična poteza, saj je streha lepo prestregla motečo mesečino.

Komet sem z daljnogledom našel takoj, dvajset minut prej, kot običajno, seveda pa je bilo še presvetlo, da bi ga videl brez 8 X 50.

Spet temnejši in medlejši, kot dan prej, k čemer je močno prispevalo ozračje. Po dobre pol ure opazovanja, ko je bil komet še skoraj osem stopinj nad obzorjem in nikjer oblačka, je kar naenkrat izginil, kot bi se raztopil.

Preden sem se odpravil domov, sem pogledal še proti sorški cerkvi. Le kaj ve komet o nesrečnem fantu? - Še kamni na njegovem grobu ne vedo nič.

Rok Vidmar

Članek je bil objavljen v Spiki