Astrofotografija
Iztok Bončina
Zdravo.
Takole gre ta zgodba. Sedeli smo v prijazni trnovski gostilni in prijazno kramljali. Jaz sem bil nekaj časa tiho, v stilu tistega pregovora, da je bolje da molčiš in te imajo ljudje za neumnega, kot da spregovoriš in to dokažeš. Potem sem pa le spregovoril in modro predlagal, da bi spletne strani našega društva popestrili tudi s kako zanimivo astro fotografijo. Začuda se je širše občestvo ADJ strinjalo in po zdravi kmečki pameti pač za projekt določilo tistega ki ga predlaga.
Tako smo odprli na naših spletnih straneh poglavje "Astrofotografija", ki bo namenjeno vsem nadebudnim fotografom, tako amaterskim kot profesionalnim, ki svoje objektive usmerijo tudi proti nebu, ne samo v ljudi, arhitekturo, pokrajino….khm, akte…., itd. Objavili bomo zanimive posnetke, narejene bodisi s preprosto fotografsko opremo, ali pa s profesionalnimi CCD kamerami, teleskopi, idr. Lahko prispevate samo posnetke (želeno je, da so opremljeni vsaj z osnovnimi podatki - kdaj, kje, kako…), še bolje pa je dodati kakšno privlačno zgodbo, kje je fotografija nastala, ob kakšni priložnosti, svetlobnih pogojih…
Po svojih najboljših močeh bom, recimo v stilu kake mesečne nadaljevanke, predstavil nekaj svojih fotografij nočnega neba, sonca, lune…, seveda s spremljevalnim tekstom o posnetku. Vsekakor so uporabni in želeni tudi komentarji na priložene posnetke, morebitni popravki, izboljšave, predlogi in kar je še koristnega v malhi medsebojnega komuniciranja.
Astrofotografija danes ponuja izredno široke možnosti. Lahko se z njo ukvarjajo popolnoma amatersko usmerjeni astronomi ali fotografi, kot tudi dolgoletni profesionalci, ki seveda uporabljajo čisto drugačno opremo. Za začetnika, ki želi na film ali svetlobno tipalo zabeležiti z zvezdami posuto nebo ali kakšen zanimiv nebesni objekt je dandanes dovolj že malo boljša amaterska oprema, seveda, če nismo preveč zahtevni. Kakovost posnetkov jasno sorazmerno narašča z boljšo (beri tudi dražjo) opremo, ki gre v obe smeri - fotografijo in astronomijo. Že soliden kompaktni (po domače trotl) fotoaparat bo zabeležil kar uporabno fotko nočnega neba in to z malo truda. Zakaj pa bi se pravzaprav "matrali" z nočno izmeno na kakem visokem hribu in svoj foto čip izpostavljali nepredvidenemu osvetljevanju. Stvar je lahko precej zanimiva za nekoga, ki se navdušuje nad astronomijo in se šele loteva spoznavanja lepot nočnega neba. Fotografiraš npr. nekaj delov neba, po možnosti s kakšnimi svetlejšimi zvezdami, potem pa bodisi na računalniku ali natisnjenem posnetku, ob pomoči zvezdne karte iščeš (ali rišeš) povezave med zvezdami in se tako učiš spoznavati ozvezdja. In to na lastnih posnetkih. Fotografiranje zvezd, svetlejših meglic, zvezdnih kopic, idr. pričara še en, dokaj zanimiv fenomen - namreč barve. S prostimi očmi sicer opazimo, predvsem pri svetlejših zvezdah določeno barvno razliko (še boljše to vidimo skozi daljnogled ali teleskop), pri meglicah, kopicah in drugih privlačnih objektih, ki nam jih odkrivajo globine vesolja, pa običajno vidimo le velike sive madeže. Ki zažarijo v vsej svoji mavrični lepoti šele na filmu ali svetlobnem tipalu. Zakaj je tako, bodo vedeli povedati bolj izučeni strokovnjaki, iz svojih izkušenj pa vam lahko 100% zagotovim, da zadeva deluje.
Čeprav smo resno astronomsko društvo (no, vsaj nekateri..), naj mi bo dovoljeno začeti s slavnim svetopisemskim izrekom:
"V začetku je bila svetloba…"
Tega se fotografi presneto zavedamo. Še posebej ponoči, ko našo najbližjo zvezdo zamenjajo tisoči slabotnih zvezd in je presneto dobrodošel vsak foton nebeške svetlobe. Po drugi strani pa se lahko pojavi kup motečih svetilk, odsev bolj ali manj oddaljenega mesta (še en razlog za boj proti svetlobnemu onesnaženju), celo kako zoprno utripajoče letalo lahko pokvari dober posnetek. Da ne govorim o meglicah, segretem ozračju, cirusih, kumulusih, nimbusih in ostali nesnagi naše atmosfere, ki nam ovira čist pogled v globine vesolja. Zato je pri fotografiranju nočnega neba mogoče še bolj kot pri opazovanju pomemben dober "seeing". Ali pa bi ga mogoče v našem primeru lahko poimenovali "photoing". Kar je lahko odličen razlog, da obiščemo kraje, kjer so pogoji idealni; npr. puščave, visoke gore, prazne ledene površine…. Seveda v primeru, če želimo lep, tehnično popoln astro posnetek, kjer se vidijo zvezde tja do n-te magnitude. Astrofotografija pa lahko postane tudi kreativna, da ne rečem umetniška zvrst fotografije. Dejavnike, ki smo jih prej označili za moteče uporabimo na bolj izviren način in kakšno ne preveč svetlo svetilko, zarjo na zahodu ali odsev na oblakih preprosto vključimo v kader. Tako po svoje celo popestrimo posnetek in dodamo z zvezdami posutemu nebu nekaj kontrasta. Poglejmo nekaj primerov preproste fotografije posnete z digitalnim fotoaparatom Canon D20:
Posnetek je nastal na Šrilanki 30.01.2006. Ostali podatki:
Objektiv 11 mm Zaslonka : f/4.5 Čas osvetlitve : 30 sekund Nastavljena občutljivost: 800 ISO
Tak posnetek nastane, če se potepaš v tropskih krajih, kjer se v sobi tudi zvečer ne shladi kaj dosti (al pa si prisiljen poslušat ropot klime). Zato je morska sapica v kombinaciji s čudovitim nočnim nebom kar prava rešitev. Plažo je razsvetljevalo par ne preveč močnih reflektorjev. Ker pa je bila osvetlitev pol minute, se je seveda svetloba dokaj močno zarisala. V tem času so se tudi butajoči valovi spremenili v nežno meglico na koncu mivke. Lučke v daljavi so pa ribiške ladje. Mimo sta prišla tudi dva hotelska varnostnika, ki jima nikakor ni bilo jasno kaj nekakšen bledolični čudak počne s fotoaparatom in stojalom ob enih zjutraj na morski plaži.
Posnetek je nastal na Rakitni 10.08.2005. Ostali podatki:
Objektiv 11 mm Zaslonka : f/4.5 Čas osvetlitve : 54 sekund Nastavljena občutljivost: 1600 ISO
Pri daljših osvetlitvah in precej "našponani" občutljivosti na 1600 ISO se lahko pojavijo na posnetku zanimivi efekti. Precej se poveča "šum" na fotki (no, to pravzaprav ni kaj dosti zanimivo…), hkrati pa se zarišejo kakšni svetlobni efekti, ki jih s prostim očesom skoraj ne zaznamo. V tem primeru se je nad obzorjem zarisal sij na oblakih, ki ga prej niti slučajno nisem opazil. Začrtale so se tudi silhuete dreves, ki so se prej precej bolj stapljale s temnim nebom. Dokler posnetek ni narejen, skoraj ne moremo vedeti, kje bo "prebijala" kakšna zapoznela zarja, odsev oddaljenega mesta ali kaj drugega.
Posnetek je nastal v puščavi Wadi Rum v Jordaniji 05.05.2005. Ostali podatki:
Objektiv: 19 mm Zaslonka : f/5.6 Čas osvetlitve : 20 sekund Nastavljena občutljivost: 1600 ISO
Kdor bo imel priliko odpotovati v severno Afriko ali na Bližnji vzhod, mu srčno svetujem izlet v nekoliko bolj oddaljeno puščavo, izven naselij, kjer naj se zlekne na spalno vrečo in uživa v neverjetno čistem, jasnem in temnem nočnem nebu. Segret zrak, ki čez dan šiba čez sipine, se ponoči ohladi, vlaga je praktično na nuli, umetne razsvetljave, razen kakega beduinskega ognja, praktično ni. Zvezde bi lahko s pinceto prijemal in jih dajal v škatlico. In čeprav se ponoči nekoliko shladi, je dokaj hecen občutek, ko sediš na toplem pesku, v kratkih rokavih, nad tabo pa Orion in Sirij. Silhueta pogorja Wadi Rum se je tudi tu lepo zarisala. Efekt na sredi posnetka je preprost dodatek - kratek blic s flešem, preko katerega sem dal oranžen filter.
Posnetek je nastal na Javorniku 21.07.2006. Ostali podatki: Objektiv 11 mm Zaslonka : f/5.6 Čas osvetlitve : 79 sekund Nastavljena občutljivost: 800 ISO
Čeprav je kupola našega observatorija na Javorniku čez dan bolj ubogega videza, pa je lahko ponoči prav romantična. Tako fotko narediš dokaj preprosto, z uporabo tehnike, ki se v strokovni fotografski literaturi imenuje "light painting". Med osvetljevanjem, ki je v tem primeru trajalo 79 sekund, sem vzel rdečo ročno svetilko (take lučke poleg javnih hiš uporabljamo tudi astronomi) in z njeno svetlobo "barval" kupolo. Kako močno lučko se uporabi in koliko časa barvamo je težko določiti in efekti so zelo nepredvidljivi. Najboljše je, da eksperimentirate in sproti preverjate rezultat. Seveda tisti z digitalnimi fotoaparati. Kdor še fotografira s filmi, sprotno preverjanje rajši odsvetujem Na tem posnetku lahko že vidimo tudi efekt "črtic". Zvezde, ki so bližje severnici so še vidne kot pike, bolj ko se oddaljujemo od nje (proti desni), bolj se pojavljajo črtice. Čeprav je bil uporabljen dokaj širokokotni objektiv, je po skoraj minuti in pol dolgi osvetlitvi efekt že viden. Pojav nastane seveda zaradi tega, ker se vesolje z vsemi zvezdami vred vrti okoli zemlje.
Posnetek je nastal na Rakitni 23.12.2006. Ostali podatki:
Objektiv 11 mm Zaslonka : f/4.5 Čas osvetlitve : 56 sekund Nastavljena občutljivost: 400 ISO
Še kakšen tehničen nasvet, kako naredimo tak posnetek. Obvezno potrebujemo stojalo in zelo koristna je sprožilna vrvica. Kdor ima SLR fotoaparat (zrcalno-refleksni, ki ponuja možnost menjave objektivov), naj uporabi širokokotni objektiv, npr. nekje med 17 in 35 mm. Tako boste pri kakšni minuti osvetlitve še dobili zvezde kot točke. Če boste uporabili objektive z daljšo goriščnico (npr. 100, 200, 300….mm), bodo zvezde po vsej verjetnosti že postale črtice. V tem primeru nam pač pomaga sledenje, o katerem pa bo več govora v prihodnjih nadaljevanjih. Spoznajte tudi moč svetlobnega tipala svojega fotoaparata in eksperimentirajte z različnimi nastavitvami občutljivosti, nekje od 200 ISO, pa recimo vse do 1600 ISO. Nesrečni šum se pojavlja pri fotoaparatih na zelo različen način. Nekateri ga imajo že pri 400 ISO čez glavo dovolj, drugim se še pri 800 ISO komaj pozna… Temu sorazmeren je tudi čas osvetljevanja. Po zakonu recipročnosti (v fotografiji je to razmerje med zaslonko, časom in občutljivostjo, ampak ne bom težil še s tem) bi moral biti posnetek z nastavitvijo npr. 400 ISO, ki ga osvetljujemo eno minuto, enak tistemu z občutljivostjo 1600 ISO pri ekspoziciji 15 sekund, vendar pa v praksi ravno zaradi šuma lahko nastane razlika. Na mojem Canonu D20 sem ugotovil, da so posnetki boljši pri manjši občutljivosti in daljšem času osvetlitve kot obratno.
Še par dodanih fotografij na to temo:
Slika01 : Rakitna, 12.08.2005
Ostali podatki: Objektiv 18 mm Zaslonka : f/5.6 Čas osvetlitve : 62 sekund Nastavljena občutljivost: 1600 ISO
Slika02: Nekje na Štajerskem 10.08. 2005
Ostali podatki: Objektiv 11 mm Zaslonka : f/4.5 Čas osvetlitve : 49 sekund Nastavljena občutljivost: 1600 ISO
Slika03 : Šrilanka 30.01.2006
Ostali podatki: Objektiv 11 mm Zaslonka : f/5.0 čas osvetlitve : 08 sekund Nastavljena občutljivost: 800 ISO
Nočno nebo pa lahko fotografiramo na še en dokaj zanimiv način, namreč ob polni luni. Fotoaparat je potrebno obrniti v tem primeru stran od lune, ki pa dovolj močno sveti, da je pokrajina videti pri daljši osvetlitvi, kot bi jo obsijalo sonce.
Slika04: Pogled proti Storžiču 18.12.2005
Ostali podatki: Objektiv 19 mm Zaslonka : f/4.5 Čas osvetlitve : 30 sekund Nastavljena občutljivost: 400 ISO
Slika05 : Še en pogled proti Storžiču 11.02.2006
Ostali podatki: Objektiv 18 mm Zaslonka : f/7.1 Čas osvetlitve : 30 sekund Nastavljena občutljivost: 400 ISO